Danes, približno ob 21.15, ob gledanju oddaje Studio city, v rubriki, ki jo imenujem "top five", uradnega imena rubrike se niti ne spomnim (mogoče veličastnih pet), sem si ogledal bedo (ali za nekatere blišč) slovenskega zdravstva. Ljudje (bolniki, oboleli za rakom) se tlačijo v prostoru, jedo na pomožnih policah ali karkoli je že to bilo, brezizhodno obupujejo nad razmerami, gospa leži prislonjena ob umivalnik... Enako zadevo sem gledal že pred dnevi v nekoliko daljši "minutaži" - komentar ni potreben.
Dvakrat prej, pa ne dolgo tega, gledam in poslušam ministra Bručana, kako se s "svojimi" koncesionarji zavzema za koncesionarno zdravstvo (kot ga sam imenujem). Poskušam se vživeti v njegove ideje in ga razumeti pri zagovarjanju njegovega stališča, da gre za sodoben in učinkovit model, ki temelji na dobrobiti bolnika. Vendar imam težave, ker opažam njegov odnos do ljudi, ki zagovarjajo javno zdravstvo (beri zgražanje in neargumentirano (po mojem mnenju) nasprotovanje) in njegovo naklonjenost koncesionarjem (beri nasmešek ob izpostavljanju "kvazi" argumentov). Argumenti koncesionarjev me nikakor ne prepričajo. Zadeva je kontradiktorna - koncesionarji se obnašajo, da so del javnega zdravstvenega sistema, nasprotniki (javni uslužbenci) jim očitajo nasprotno (no ja, ne povsem nasprotno, omenjajo profitni motiv, ki pa ga spet ne znajo argumentirati). Ob izpostavljanju stališč koncesionarjev le-teh sploh ne razumem - zakaj so se vendar odločili za pot, ki je tako mučeniška, "trnova". No ja, "trnova", pa ja... Ne navijam za javno zdravstvo (ob karakternih lastnostih nekaterih, ki ga zagovarjajo, in sem jih uspel osebno spoznati, se mi obrača želodec), da ne bo nesporazuma. Argumentacija vrhunskih zdravnikov s koncesijo, ki se hvalijo s tem, da opravljajo administrativno delo in s tem varčujejo (krasno - vrhunski zdravnik troši svoj čas za izpolnjevanje formularjev - res visoka dodana vrednost in korist za bolnika) pa predstavlja inovativnost v ideji koristnosti in poslanstva zdravnika.
In sedaj povežimo prvo in drugo zgodbo. Vsekakor sta obe "utemeljeni" na "dobrobiti" bolnika, človeka, na njegovem zavedanju, da bi si (gospa ob umivalniku iz prve zgodbe) vendarle zaslužila vsaj nekaj dostojanstva (ob plačevanju nerazumno dragega zdravstvenega sistema, nerazumno dragih zdravil, lekarniških prigod...). In kako se vrednoti dostojanstvo nepomembnega (ne mislim prej omenjene gospe) posameznika v slovenskem zdravstvu. Pri ministru Bručanu nisem opazil, da bi ga to zanimalo (če se motim, se opravičujem - nisem pa še slišal njegovega komentarja glede omenjenih bolnikov na onkološkem inštitutu - komentarja o videnih ljudeh in ne na splošno o razmerah na onkologiji).
Mogoče pa je dostojanstvo bolnega človeka povezano s finančnimi sredstvi (njegovimi ali zdravstva nasploh) - bogokletno - za teorijo zdravniške etike in morale vsekakor. Kaj pa prakse?
V kolikor vas zanima kako vidimo zdravstveni sistem in ohranitev dostojanstva bolnika skozi finančno in vsebinsko plat zdravstvenega zavarovanja, nam sporočite. Z veseljem bomo nadaljevali.
